Danes sem prav dobre volje! Končno smo uredili našo internetno
povezavo. Brezžično! Z nekimi antenami pa vmesniki pa… kaj jaz vem. Zame je
seveda glavno, da sem danes zjutraj v nekaj minutah lahko odgovorila na vse
maile! Da sem lahko celo pregledala novice! Da sem končno videla vse slike, ki
mi jih pošiljajo prijatelji! Da sem govorila po skypu!
Najbrž si mislite – a se je res treba tako veseliti, to so
vendar normalne stvari! Ja, za vas že, jaz pa sem se kar nekaj let trudila vsak
dan posebej. Če je net sploh delal, je bil tako počasen, da sem porabila eno
dopoldne, da sem napisala tri, štiri maile, slike sem nalagala po nekaj ur…na spletne strani pa
tako nisem prišla.
Še prej pa sploh nisem imela interneta, ampak sem se skoraj
vsak dan podala na pot do kakšnega internet caffeja. Včasih je bilo prav
zabavno. Če sem pešačila kakšne pol ure do Tube, sem po poti počasi spoznaval
tudi delček Afrike. Ogromne, kosate mangovce ob prasni, rdeči cesti, pa tudi
srečanja s kozami in ovcami so bila zanimiva! Seveda šele potem, ko sem se jih
nehala bati. Sem pa tja je bila postavljena na sredi ničesar kakšna stojnica,
ganski fast food, ali je kdo ponujal vodo. Posebno zanimiva je bila lokacija
hiške, v kateri je bil internet. Stala je sredi praznine, v bližini je bila
mošeja, neposredno ob njej pa kravja farma! Kakšno nasprotje!
Če sem rabila kaj več dela na netu, sem se odpeljala v Akro
v Bussy internet, ki je menda največji internet caffe v Afriki. Pot je bila
zanimiva, vozila sem se s trotroji in taksiji, rada pa sem del tudi prepešačila. Tam je bila tudi dobra
restavracija z evropsko kuhinjo, skratka združila sem prijetno s koristnim.
Samo porabila sem ves dan. Pa sem vendar preživela! Odgovarjala sem vsem, čeprav z
zamudo, pridobila sem cel kup FB prijateljev.
Vseeno – od danes naprej bo moje življenje lažje, ne lepše, zame je življenje v Gani že tako ali tako lepo!
