Internet

Danes sem prav dobre volje! Končno smo uredili našo internetno povezavo. Brezžično! Z nekimi antenami pa vmesniki pa… kaj jaz vem. Zame je seveda glavno, da sem danes zjutraj v nekaj minutah lahko odgovorila na vse maile! Da sem lahko celo pregledala novice! Da sem končno videla vse slike, ki mi jih pošiljajo prijatelji! Da sem govorila po skypu!

Najbrž si mislite – a se je res treba tako veseliti, to so vendar normalne stvari! Ja, za vas že, jaz pa sem se kar nekaj let trudila vsak dan posebej. Če je net sploh delal, je bil tako počasen, da sem porabila eno dopoldne, da sem napisala tri, štiri maile, slike sem nalagala po nekaj ur…na spletne strani pa tako nisem prišla.

Še prej pa sploh nisem imela interneta, ampak sem se skoraj vsak dan podala na pot do kakšnega internet caffeja. Včasih je bilo prav zabavno. Če sem pešačila kakšne pol ure do Tube, sem po poti počasi spoznaval tudi delček Afrike. Ogromne, kosate mangovce ob prasni, rdeči cesti, pa tudi srečanja s kozami in ovcami so bila zanimiva! Seveda šele potem, ko sem se jih nehala bati. Sem pa tja je bila postavljena na sredi ničesar kakšna stojnica, ganski fast food, ali je kdo ponujal vodo. Posebno zanimiva je bila lokacija hiške, v kateri je bil internet. Stala je sredi praznine, v bližini je bila mošeja, neposredno ob njej pa kravja farma! Kakšno nasprotje!

Če sem rabila kaj več dela na netu, sem se odpeljala v Akro v Bussy internet, ki je menda največji internet caffe v Afriki. Pot je bila zanimiva, vozila sem se s trotroji in taksiji, rada pa sem del tudi prepešačila. Tam je bila tudi dobra restavracija z evropsko kuhinjo, skratka združila sem prijetno s koristnim. Samo porabila sem ves dan. Pa sem vendar preživela! Odgovarjala sem vsem, čeprav z zamudo, pridobila sem cel kup FB prijateljev.

Vseeno – od danes naprej bo moje življenje lažje, ne lepše, zame je življenje v Gani že tako ali tako lepo!